忍術歴史 NINJUTSU REKISHI
Kratek pregled zgodovine razvoja Ninjutsu-ja

Tam so se njihove vojaške strategije, kulturne navade, religijske filozofije, medicinske prakse in vse ostale stvari, ki sodijo zraven, pomešale z lokalnim prebivalstvom. Obstaja več teorij o tem, kdo je bil na japonskem tisti, ki je to veščino razvil. Ali so bili to navadni menihi oz. "zaščitniki religije", ki so hoteli zaščititi svoja verovanja pred vsiljivimi in agresivnimi novimi religijami, ki so v tistem času osvajale japonsko. Ali so bili to gorski menihi bojevniki, imenovani Yamabushi 山伏, ki so skozi svojo Shugendō 修験道 religijsko prakso poskušali doseči univerzalno harmonijo. Njihovo življenje je bilo namreč sestavljeno tudi iz asketizma, magije in zarot, kar pa je bilo prepovedano in zato jih je cesarska vojska preganjala. Lahko pa, da so jo razvili tudi prebegli Samurai-ji 侍, ki se po porazu njihovega poglavarja niso hoteli predati ali narediti Seppuku 切腹 (samomor z rezanjem trebuha), ampak so se raje vrnili k svojim družinam in pobegnili ter živeli kot Jisamurai 地侍 (bojevniki kmetje).
Nad vsem zgoraj naštetimi so namreč mogočni vojaški vladarji (Daimyō 大名) zganjali nemogoč teror in jih preganjali. V srednjem veku je bila japonska razdeljena na veliko manjših provinc, ki pa so jim vladali mogočni Daimyō-ji. Med temi poveljniki so nenehno divjale zelo grobe in krute vojne za ozemlja. Med tem, ko so bili menihi preganjani iz očitnega razloga, so ti vladarji, da so lahko vzdrževali svojo vojsko, od navadnih preprostih ljudi zelo nasilno jemali davke v obliki živeža. Kdor pa ni bil zmožen plačati tega davka, je bil pri priči usmrčen ali pa odpeljan na dvorec za služabnika. Pri tem se niso ozirali na nič, ubijali in jemali so tako moške kot tudi ženske in otroke. Naveličani takšnega življenja, so se nekateri zato umaknili v gorske predele.

Seveda se Ninjutsu ni kar takoj oblikoval v veščino kot jo poznamo danes, ampak se je skozi stoletja nenehnih poskusov vladajoče kaste, da jih uniči, razvil v sistem obrambe, ki je moral delovati proti visoko izurjeni in dobro opremljeni Samurai-ski vojski. Z minimalno opremo in orožjem, ki so ga najpogosteje naredili in ustvarili sami ter z visoko duhovno in mentalno močjo, so Shinobi-ji 忍び (originalno ime za bojevnike, ki so danes poznani predvsem kot Ninja 忍者) razvijali veščino, ki se je razvila v znanost, katera pa se je globoko naslanjala na poznavanju narave in človeka.
Sčasoma so se razvile močne družinske tradicije ali klani (Ryū 流), od katerih se je vsaka razlikovala po svojih načinih bojevanja in delovanja. To so bile seveda strogo varovane skrivnosti in če je bila kakšna od njih razkrita, je to pomenilo konec obstoja določenega Ryū-ja. Zaradi tega se je zelo pazilo koga in kaj se uči in se je največkrat učenje prenašalo iz očeta na sina ali iz učitelja na najboljšega učenca. Če ni bilo pravega naslednika, pa je Ryū, skupaj z zadnjim članom, odšel v grob in tako postal še bolj skrivnosten. Nekateri najpomembnejši Ryū-ji tistega časa so bili: Hakuun-ryū, Hattori-ryū, Momochi-ryū, Fujibayashi-ryū, Togakure-ryū, Kumogakure-ryū, Gyokko-ryū, Iga-ryū, Kōga-ryū in drugi. Zabeleženo je, da je bilo kar okoli sto raznih Ninjutsu tradicij ali šol.

Kmalu so tudi nekateri Samuraiski vladarji spoznali vrednost in sposobnosti Shinobi bojevnikov in te svoje "sovražnike" prosili, da za njih opravijo nekatera dela, ki bodo, če bodo uspešna, bogato poplačana. Tako so Shinobi-ji za te vladarje opravljali stvari, za katere so bili izurjeni, kot so vohunjenje, gverilsko bojevanje, razne diverzije, eliminiranje ključnih oseb in agentov in podobno, oz. tisto kar je Samurai-em, vsaj uradno, prepovedoval njihov Bushidō 武士道, kodeks časti. Kljub temu Shinobi bojevniki niso bili navadni morilci, ampak so se držali svojega kodeksa poštenosti in humanosti. Njihov največji kodeks je bil, za vsako ceno se vrniti nazaj k svoji družini. To nam govori, da so bili to ljudje, ki so visoko cenili življenjske in družinske vrednote in ne kruti morilci oblečeni v črno. Zagotovo so skozi zgodovino bili tudi takšni in tudi danes so, vendar njih ne moremo imenovati Shinobi/Ninja, saj Ninja pomeni čast! Da je to res nam priča zapis v starem Ninja Densho-ju (svitku), kjer je zapisano, da kdor nima čistega srca in bistrega uma, ne more nikoli biti pravi Shinobi.
Tako so bili Shinobi bojevniki mnogokrat odločilni faktor bitk, saj so bili v svoji zgodovini vohuni, tajni agenti, varnostniki, telesni stražarji, policaji, strategi, vojni zavezniki in še kaj. Samurai-ski poveljniki so jih imeli radi v svojih vrstah, saj so jim velikokrat, zaradi svojega delovanja, prihranili veliko denarja in človeških življenj, ki bi jih sicer porabili v bitki, ki pa se zaradi tega, ker so Shinobi-ji izbrskali kakšen pomemben podatek, niso bile. V bistvu so Shinobi bojevniki postali nekakšne specialne enote običajnih Samurai-skih vojsk.

Pismenka NIN 忍 (ki se jo bere tudi kot Shinobi), ki jo najdemo v besedah Ninja 忍者, Ninjutsu 忍術 in Ninpō 忍法, je sestavljen iz dveh delov in sicer iz zgornjega, ki se bere Yaiba 刃, kar označuje meč ali rezilo, in spodnjega, ki se imenuje Kokoro 心, kar označuje srce ali dušo. Napisan skupaj lahko pomeni več stvari in nekatere med njimi so, da je naše srce ali volja usmerjena na način, ki nam daje učinkovitost orožja kot pomoč za dovršenost. Ali da morata biti duh človeka in meča kot eno, ali da mora meč vedno slediti srcu, srce pa mora biti ostro kot meč in podobno. Prav tako pa ta znak pomeni tudi skrivno, prikrito, vzdržljivo itd. V tem širokem smislu Nin resnično pomeni kontrolo nad telesom, umom in izbiro med dobrim in slabim.
Zaton Ninjutsu-ja se je začel, ko je leta 1581 general Oda Nobunaga 織田信長 poslal na področje Iga in Kōga, kjer je živelo največ, okoli 4000 Ninja bojevnikov, kar 46000 člansko vojsko z enim samim namenom, da jih dokončno uničijo. Mnoge Shinobi družine so bile uničene, vendar je imela tudi Nobunagina vojska velike izgube. Tisti, ki so preživeli so pobegnili in zapustili to področje ter začeli novo življenje in ohranili svoje nasledstvo, ki se je še bolj zavilo v temo skrivnosti. Kljub temu so nekateri Ninja bojevniki še vedno delovali, tudi še v mirni dobi potem, ko je v 16. stol. princ Tokugawa združil celotno japonsko in kjer so delovali kot njegova skrivna policija. Tako se je Ninjutsu ohranil do današnjih dni, kjer zaradi svoje prilagodljivost in vsestranskosti tudi nudi zelo visok nivo samozaščite ali zaščite svojega bližnjega. Ker je to svobodna veščina, ki se prilagaja osebi in ne obratno, lahko sledi napredku človeštva in spremembam civilizacije. Zaradi tega ni malo posebnih vojaških in policijskih enot po vsem svetu, ki danes za svoje delovanje uporabljajo ravno principe in zmožnosti te veščine.